Tek na Rašico

Ta tek bi lahko postavili tudi v kategorijo »gorski tek«, ker je kar dolg vzpon do vrha Rašice. Najbrž je bil to tudi razlog, da je bila udeležba članov malo manjša. Lahko bi rekli, da smo se udeležili teka tisti, ki smo mislili in upali da smo dovolj pripravljeni za tak vzpon. Ali pa je bil razlog otvoritev Svetovnega prvenstva v nogometu, v Južni Afriki.




Tek je potekal v vročem in sončnem vremenu. Toda to nas ni oviralo, ker je se je proga že po nekaj sto metrih skrila v gozd in smo lahko tekli v prijetno ohlajenem ozračju. Tek zgleda še ni toliko znan po Sloveniji, zato smo bili udeleženci pretežno iz okoliških krajev. Zbralo se nas je dosti tekačev, od mladih do zelo starih, veteranov. Razdeljeni smo bili v dve skupini po spolih, in potem še v dve kategoriji po letih. Na žalost od naših punc se nobena ni udeležila teka, tako da ostajamo prikrajšani za vtise iz ženskih ust. Treba pa je pohvaliti Natašo, ki nas je spodbujala, žal pa teči zaradi poškodbe ni mogla.





Proga, »moška«, je bila dolga 9,5km, začela se je na športnem igrišču ŠD Strahovica, potem smo zavili desno in ob robu gozda pretekli kakih 100m, nato se podali v gozd. Po gozdu nas je v klanec vodila utrjena makadamska cesta, skoraj do vrha Rašice. Malo pred vrhom smo z urejene ceste zavili na gozdnate poti, ki so bile letos malo bolj očiščene ali pa je narava manj listov odvrgla s svojih dreves. Tik pod vrhom smo se začeli spuščati po drugi strani Rašice nazaj v dolino. Po parih kilometrih teka po gozdnih poteh, smo se spet vrnili na makadamsko cesto in po njej tekli skoraj do konca. Kilometer pred ciljem smo prišli iz gozda na jaso, potem pa naprej v vasico, kjer so nas tudi domačini spodbujali. Ko smo prišli iz vasice, je bilo treba do cilja premagati še en kratek vzpon in potem spust direktno v cilj.



Proga ni bila dolga, je bila pa toliko bolj razgibana in po dolgem času spet v naravi, skoraj brez asfalta.
Organizator je poskrbel tudi za program po končanem teku, tako, da se je dogajanje potegnilo za par uric v temo.
Z rezultati smo bili nekateri zadovoljni, nekateri so se pa »šparali« in bi lahko še malo več od sebe dali, ampak važno je bilo druženje, tekmovalnost je bila v drugem planu. Naše izkušnje s tem tekom smo delili s preostalimi člani in prijatelji, tako da upam, da se nas na naslednjem 30., jubilejnem udeleži čim več članov.
Do takrat nas pa čaka še mnogo treninga in pretečenih kilometrov...



Jane