Domov | Zgodilo se je | Škofjeloško - Velenjska ...
Škofjeloško - Velenjska mestna avantura
Z Miho sva že kar nekaj časa načrtovala udeležbo našega športnega društva na Mestni avanturi. Želja je bila, da bi dosegla večje število udeleženih članov, vendar nisva uspela, zato sva se odločila, da bova sama »prebila led« in dala dober vzgled. Prva avantura, ki je bila na sporedu, je bila Škofjeloška mestna avantura. Ime Mestna avantura je malo zavajajoče, saj sta vse, kar ima avantura skupnega z mestom, start in cilj.
Pa pojdimo od začetka. Nekega poletnega dne je padla odločitev in tako sva se prijavila na Škofjeloško mestno avanturo. Za prvič sva izbrala krajšo varianto LUBNIKAR v skupni dolžini cca. 45km. Trasa je sestavljena iz 25 km kolesarjenja, 11km teka, 4km rolanja, 3km veslanja in 1km mestne orientacije. Te dolžine so okvirne in se lahko zelo spreminjanjo, saj so odvisne od poti, ki jo izbereš, zato so prej daljše kot pa krajše. Športni dogodek naj bi potekal dne 18. 9. 2010, vendar nam ta datum ni bil usojen.
Saj še pomnite poplave po celi Sloveniji? Rezultat narasle reke Sore je bilo poplavljeno parkirišče, poplavljen start in cilj, poplavljenih kar nekaj kontrolnih točk ter nevarni podori hudournikov in še bi lahko našteval. Zato so avanturo tik pred zdajci odpovedali s sporočilom, da bodo poizkušali najti rešitev za poznejšo izvedbo. In res se je našel nov datum za združeno Škofjeloške-Velenjsko avanturo, sobota, 16. 10. 2010. Takoj se mi je v glavi utrnil rek Karla Marxa: »Zgodovina se ponavlja, prvič je tragedija, drugič je burka!«
No, zdaj vam bom pa končno povedal, kako se je burka pričela. Ob 6.00 zjutraj sem spakiral v avto še zadnje stvari, pripel kolo na nosilec in jo mahnil proti Mengšu, kjer sem pobral jutranjega mačka Miha, ki je zadnje dni nabiral kondicijo z žaganjem drv (po količini le-teh verjetno za pol Mengša). Kot je znano, cilj je bil Škofja Loka.
Na veliko presenečenje sva na cilj prispela med prvimi. S kolesi sva se napotila do štarta, kjer sva prevzela štartne številke, navodila in topografsko karto, na kateri so bile označene kontrolne točke. Takoj sva doživela šok, saj sva dobila karto za daljšo različico ZAMORC (80km). A sva to napako hitro uredila in lahko sva si oddahnila. Sledila je priprava na štart. Pripravila in oddala sva opremo, se preoblekla in se napotila na sestanek ekip, kjer sva se pogostila z odličnim krofom in toplim čajem. Sam štart naju je presenetil, saj je malo manjkalo, da bi ga zamudila.
Proga je imela 13 kontrolnih točk (glej sliko). Prva disciplina je bilo kolesarjenje, kjer sva se morala javiti na dveh kontrolnih točkah. Pot, ki je vodila do prve kontrolne točke, je potekala po dolini Hrastnice (340m), sledil je vzpon do cerkvice Sv. Jedrt (746m), kjer sva opravila prvo kontrolo. Naslednja kontrola je bila nekje med Polančevim vrhom in Sv. Ožboltom (cca. 870m). Tam sva pustila kolesa. Od tam naprej se nama pešačenje (tek) do tretje kontrolne točke-Prosenovega griča (914m) ni najbolje posrečilo, saj sva izbrala napačno pot in se spustila za okoli 300 višinskih metrov, ki sva jih nato morala znova premagati (poglej pot na zemljevidu-zelena linija). Olajšanje, ki se je videlo na Mihovem obrazu po tem, ko sva jo našla, je bilo vredno tega dodatnega truda. Naj še povem, da je bila ta kontrolna točka trn v peti tudi nekaterim ostalim ekipam.

Odločitev, kako priti do četrte točke Polhovec (948m), je bila hitra – kar direkt po azimutu. Po strmem spustu in vzponu sva prispela skoraj čisto direktno do kontrolne točke. Po daljšem obdobju osame, se nas je nabralo kar nekaj ekip in skupaj smo jo mahnili malo po poti malo po čez vse do pete kontrolne točke pri naselju Brode (370m).

Prispela sva do mostu, kjer naju je že čakal kajak ter prijazna kontrolorja, ki pa kljub vsemu svojemu truda nista Mihu preprečila, da ne bi ob vkrcanju v kajak padel v vodo. Ker pa mi solidarnost ni tuja, sem se v podobnih situacijah znašel tudi sam, ko se nama je kajak zagozdil med skale in je bilo potrebno stopiti na trdna, a žal tudi spolzka tla. Poleg tega, da sva zaradi nizkega vodostaja nasedla na skale, sva se uspela tudi prekucniti v vodo. Posledica vsega tega je bila velika premraženost, saj sva popolnoma mokra prispela na obronke Škofje Loke na šesto kontrolno točko (314m).

Poskušala sva se ogreti s tekom do sedme točke Bodovlje (351m) in to nama je deloma tudi uspelo, vendar pa mokra oblačila še zdaleč niso tako topla kot so suha. Naslednji podvig je bilo rolanje.
.jpg)
Krst je bil moj padec vznak takoj zatem, ko sem se preobul. Tu so se že kazali prvi znaki utrujenosti. Primanjkovalo nama je energije, saj sva imela s seboj premalo hrane. Le kdo je mislil še na to, da bi jo vzel s seboj? Do osme kontrolne točke (454m) sva vendarle prispela in rolerje spet zamenjala s tekaškimi čevlji. Sledil je strm vzpon na Sv. Ožbolt (859m), kjer je bila deseta kontrolna točka. Ponovno sva se usedla na kolo in se spustila v dolino vse do Prižanca (446m), kjer sva se znova povzpela vse do Sv. Barbare (629m). Tam je bila enajsta kontrolna točka. Kako je, ko se premražen spustiš z mrzlega griča, ne bom govoril, ni pa ravno prijetno. Od tu je sledil spust do zadnje kontrolne točke v Puštalu (340m). Opraviti je bilo potrebno še mestno orientacijo. In končno se nama je pred očmi pokazal tako željen cilj.

Za konec pa še malo statistike. Premagati 3648 višinskih metrov, v dolžini cca. 45 kilometrov v 8. urah in 15. minutah. Kaj pravite? Podatek govori sam po sebi; proga je bila zelo pestra in razgibana. Zato sva še toliko bolj ponosna, da sva osvojila vse kontrolne točke, kajti vsem to ni uspelo. In če za konec strnem misli v imenu obeh, lahko rečem le super doživetje – mnogo različnih disciplin vsekakor popestri dogodek in mu prepreči monotonost, zato komaj čakava na naslednjo avanturo.
Pa pojdimo od začetka. Nekega poletnega dne je padla odločitev in tako sva se prijavila na Škofjeloško mestno avanturo. Za prvič sva izbrala krajšo varianto LUBNIKAR v skupni dolžini cca. 45km. Trasa je sestavljena iz 25 km kolesarjenja, 11km teka, 4km rolanja, 3km veslanja in 1km mestne orientacije. Te dolžine so okvirne in se lahko zelo spreminjanjo, saj so odvisne od poti, ki jo izbereš, zato so prej daljše kot pa krajše. Športni dogodek naj bi potekal dne 18. 9. 2010, vendar nam ta datum ni bil usojen.
Saj še pomnite poplave po celi Sloveniji? Rezultat narasle reke Sore je bilo poplavljeno parkirišče, poplavljen start in cilj, poplavljenih kar nekaj kontrolnih točk ter nevarni podori hudournikov in še bi lahko našteval. Zato so avanturo tik pred zdajci odpovedali s sporočilom, da bodo poizkušali najti rešitev za poznejšo izvedbo. In res se je našel nov datum za združeno Škofjeloške-Velenjsko avanturo, sobota, 16. 10. 2010. Takoj se mi je v glavi utrnil rek Karla Marxa: »Zgodovina se ponavlja, prvič je tragedija, drugič je burka!«
No, zdaj vam bom pa končno povedal, kako se je burka pričela. Ob 6.00 zjutraj sem spakiral v avto še zadnje stvari, pripel kolo na nosilec in jo mahnil proti Mengšu, kjer sem pobral jutranjega mačka Miha, ki je zadnje dni nabiral kondicijo z žaganjem drv (po količini le-teh verjetno za pol Mengša). Kot je znano, cilj je bil Škofja Loka.
Na veliko presenečenje sva na cilj prispela med prvimi. S kolesi sva se napotila do štarta, kjer sva prevzela štartne številke, navodila in topografsko karto, na kateri so bile označene kontrolne točke. Takoj sva doživela šok, saj sva dobila karto za daljšo različico ZAMORC (80km). A sva to napako hitro uredila in lahko sva si oddahnila. Sledila je priprava na štart. Pripravila in oddala sva opremo, se preoblekla in se napotila na sestanek ekip, kjer sva se pogostila z odličnim krofom in toplim čajem. Sam štart naju je presenetil, saj je malo manjkalo, da bi ga zamudila.
Proga je imela 13 kontrolnih točk (glej sliko). Prva disciplina je bilo kolesarjenje, kjer sva se morala javiti na dveh kontrolnih točkah. Pot, ki je vodila do prve kontrolne točke, je potekala po dolini Hrastnice (340m), sledil je vzpon do cerkvice Sv. Jedrt (746m), kjer sva opravila prvo kontrolo. Naslednja kontrola je bila nekje med Polančevim vrhom in Sv. Ožboltom (cca. 870m). Tam sva pustila kolesa. Od tam naprej se nama pešačenje (tek) do tretje kontrolne točke-Prosenovega griča (914m) ni najbolje posrečilo, saj sva izbrala napačno pot in se spustila za okoli 300 višinskih metrov, ki sva jih nato morala znova premagati (poglej pot na zemljevidu-zelena linija). Olajšanje, ki se je videlo na Mihovem obrazu po tem, ko sva jo našla, je bilo vredno tega dodatnega truda. Naj še povem, da je bila ta kontrolna točka trn v peti tudi nekaterim ostalim ekipam.

Odločitev, kako priti do četrte točke Polhovec (948m), je bila hitra – kar direkt po azimutu. Po strmem spustu in vzponu sva prispela skoraj čisto direktno do kontrolne točke. Po daljšem obdobju osame, se nas je nabralo kar nekaj ekip in skupaj smo jo mahnili malo po poti malo po čez vse do pete kontrolne točke pri naselju Brode (370m).

Prispela sva do mostu, kjer naju je že čakal kajak ter prijazna kontrolorja, ki pa kljub vsemu svojemu truda nista Mihu preprečila, da ne bi ob vkrcanju v kajak padel v vodo. Ker pa mi solidarnost ni tuja, sem se v podobnih situacijah znašel tudi sam, ko se nama je kajak zagozdil med skale in je bilo potrebno stopiti na trdna, a žal tudi spolzka tla. Poleg tega, da sva zaradi nizkega vodostaja nasedla na skale, sva se uspela tudi prekucniti v vodo. Posledica vsega tega je bila velika premraženost, saj sva popolnoma mokra prispela na obronke Škofje Loke na šesto kontrolno točko (314m).


Poskušala sva se ogreti s tekom do sedme točke Bodovlje (351m) in to nama je deloma tudi uspelo, vendar pa mokra oblačila še zdaleč niso tako topla kot so suha. Naslednji podvig je bilo rolanje.
.jpg)
Krst je bil moj padec vznak takoj zatem, ko sem se preobul. Tu so se že kazali prvi znaki utrujenosti. Primanjkovalo nama je energije, saj sva imela s seboj premalo hrane. Le kdo je mislil še na to, da bi jo vzel s seboj? Do osme kontrolne točke (454m) sva vendarle prispela in rolerje spet zamenjala s tekaškimi čevlji. Sledil je strm vzpon na Sv. Ožbolt (859m), kjer je bila deseta kontrolna točka. Ponovno sva se usedla na kolo in se spustila v dolino vse do Prižanca (446m), kjer sva se znova povzpela vse do Sv. Barbare (629m). Tam je bila enajsta kontrolna točka. Kako je, ko se premražen spustiš z mrzlega griča, ne bom govoril, ni pa ravno prijetno. Od tu je sledil spust do zadnje kontrolne točke v Puštalu (340m). Opraviti je bilo potrebno še mestno orientacijo. In končno se nama je pred očmi pokazal tako željen cilj.

Za konec pa še malo statistike. Premagati 3648 višinskih metrov, v dolžini cca. 45 kilometrov v 8. urah in 15. minutah. Kaj pravite? Podatek govori sam po sebi; proga je bila zelo pestra in razgibana. Zato sva še toliko bolj ponosna, da sva osvojila vse kontrolne točke, kajti vsem to ni uspelo. In če za konec strnem misli v imenu obeh, lahko rečem le super doživetje – mnogo različnih disciplin vsekakor popestri dogodek in mu prepreči monotonost, zato komaj čakava na naslednjo avanturo.
Nasvidenje v naslednji vojni, Rok