Otočec, Gospodična, Trdinov vrh, Sv. Miklavž in nazaj

V novembru izbrati izlet, ki ga ne spremlja vsaj hladen dež, hladen veter, je nagrada za odpraviti se.
Sedaj, ko je avto cesta končno dokončana na predelu do centra vzhodne pokrajine, kar poletiš do odcepa za Otočec.
Tam pa ni moč, da si ne ogledaš graščine na otoku.    LEPO

Nadaljevali smo, seveda s pomočjo prevoznih sredstev preko D. vasi do Rateža, preko Gabrja do Gospodične.
Tam sem ugotovil, kod vodja izleta, da ni ravno verjeti zapisom na internetu. Sem bil prvič. Opravičilo.
Če prideš iz smeri, ki sem jo opisal, je vožnja do Gospodične, vsaj zame izguba  časa.
Koča sredi gozda? Dostop slab, zaprta, okolica neurejena.
Smo se vrnili dober kilometer na križišče, ki je na žalost označeno, vsaj, slabo. Nobenega smerokaza proti Trdinovem vrhu.
A mi se ne damo.
Se prepustimo intuiciji in pot najdemo.
Seveda smo našli strmejšo smer in si rekli, tukaj ne gremo nazaj. Mokra, strma, z listjem pokrita pot je kazala, da se  bomo drsali, brez drsalk, na poti nazaj.
Pot je po mojem mnenju primerna v poletni vročini.
Na vrhu, presenečenje. Sonček, lep pogled.

Tudi, ta.
V zaveterju smo z veseljem, na sončku, malicali.
Polni energije smo se odločili, da se spustimo po krožni poti do Sv. Miklavža.
Večji del poti so nas greli sončni žarki.
Navduševale so me stoletne bukve in skoraj ni bilo možnosti, da se ne bi postavil pred eno od lepotic.

Ob označbah, ki so res vsaj slabe, sem podaljšal izlet vsaj za pol ure s krožnim prihodom do Sv. Miklavža.
 Pogled s Sv. Miklavža na Trdinov vrh.

Dobrih petnajst minut smo potrebovali do parkirišča.
Prijetno utrujeni, z novimi doživetji smo se odpravili proti domu.