V deželi Martina Krpana

Cilj izleta: Na Sveto Trojico.
 Vožnja v tem zimskem času je bila  prijetna in vreme spomladansko. Ker nam je bila pot na vrh neznana, smo se posvetili brskanju po internetu. Podatki, sprejemljivi. A, ojoj, kakšni. Zgoraj razvaline, pravijo? Tudi, a poglejte.
Seveda sem vodil, moja malenkost.
Pohod smo pričeli ob zavarovanem območju, (zaščiteno vojaško območje) in se podali v kar strm kolovoz. Po dobrih petih minutah smo ugotovili, da smo prišli do parkirnega prostora, ki je omenjen na internetu.
Pa zopet v strm kolovoz, ki nas je opozarjal, da bo bolje po krožni poti nazaj.
Sonce nad krošnjami, drseča pot in listje nas je prepričalo o tem.
Po slabih pol ure, na vrhu. Presenečenje. Opisano je bilo, da potrebujemo 45 minut od zgrešenega parkirišča.
Sonce na vrhu, pogledi, spomladanske temperature so bili dodatek k dobri volji.

Pogled z vrha. Tam levo je Snežnik.

Tam daleč, jezero? Obljuba, gremo do njega.
Mi, pa kot mi. Še na hrib v bližini. Nekoliko višjo Lonico, 1124 m. Si najdemo prostor v zavetrju, seveda na soncu in se prepustimo lenarjenju.
Pot navzdol smo si že izbrali in bili smo  nad njo navdušeni  Pravi panoramski sestop po sončku.
Tu pa smo porabili nekaj več časa.
Seveda smo se posvetili jezeru s čudovit pogledom nanj in na Nanos.


Kavica v Pivki je bila čudovita.

Opozorilo:
To krasno jezerce je nagradilo naš trud. Ni ga tako, vedno videti. Saj vemo, zakaj.