Ob Soči

Smo se podali po poti, ki smo jo nekateri že obiskali in dodali sprehode in pohodke.
Po Vršiču in precej ubijajoči cesti si razgibamo že rahlo trde sklepe z ogledom Kugijevega spomenika.
Le streljaj od njega je Soška pot, po kateri se odpravimo do izvira Soče. Od koče kar prijetna strmina in pot, kjer se da srečavati. Ko pridemo do jeklenic pa polžje naprej zaradi neprimerno obutih turistov. Nekatere sreča pamet in se obračajo, mi pa stojimo in se nasmihamo. Vzpon, ki se ga opravi v pol ure se podaljša na uro.
Izvir nič posebnega, a brzice in slapovi deviške reke, prečudoviti. Dodobra se ohladimo že, ko jo z roko potipamo.

Soča je pa itak čudovita.

Mimo Bovca do  slapa Boka, kjer ne zdržimo le ob pogledu nanj in se usmerimo na slabo označeno pot. Večkrat se vračamo iz brezpotij in tudi pogled na izvir po slabi uri iskanja poti, nas ne odvrne, da si ne bi dejali: Enkrat bo dovolj, sem se ne vračamo. Pot, ki je na posameznih delih bolj nevarna od tiste pri izviru Soče je tudi nevarovana.
Skratka pd, ki naj bi jo vzdrževala je leno.
V Bovcu obvezna postrv in dogovor, da se vrnemo preko Italije.
Postanek pri Klužah, kjer željenega kapučina ni. Pravijo, da se ne splača bife. Čukasto gledamo ob skoraj gužvi, a smo modro tiho, mislimo pa si svoje. Pri nas se nič več ne izplača.
Pogled z mostu na sotesko je čudovit. Misli pa nam uhajajo na človeško norost, ko gledamo stopnice, stezice, bunkerje v stenah.
Tri, štiri in po panoramskih razgledih smo na izhodišču, Martuljku.