Od Sesljana do Devina

Občasno pogledamo vremensko napoved in tako smo se odločili, da poskusimo proti sončku in toploti.
Vas Javorje, tokratno zbirališče se je nekaterim zdela preveč odmaknjeno, a z dobro voljo smo jih prepričali, da ni nič predaleč, kar druži s pozitivnimi ljudmi.
Brez kršenja prometnih predpisov smo se v uri in petinštiridesetih minutah pripeljali v simpatično vasico Sesljan, jo skoraj prevozili in parkirali ob obali, bolje nad njo, pred večjim kampom. Že ob pripravi na pohod-izlet smo bili mnenja, da bodo športni copati dovolj, tako, da so *gojzarji* ostali v prtljažnikih.
Za pot do Devina bi porabili dvajset minut, a pogledi so nas zadrževali, pa v vsak bunker je bilo treba pokukati in vsako topniško mesto ogledati. Pod potjo je zijal prepad in znalci so nam povedali, da je tu domovala flota nemških podmornic med drugo Svetovno vojno.


Tjale smo bili namenjeni.Nekaterim se je barva zdela moteča, nekaterim ne. Nova tema za razpravo.

Urejenost okolice in notranjost gradu nas je navdušila.

Seveda smo se povzpeli tudi na stolp.

Da so se z glasbo vsaj močno ukvarjali smo si bili edini.

Ni dosti manjkalo, da bi se posedli.
Tole nas je nasmejalo. POZOR Sto stopnic, pot navzgor bi lahko bila težavna. Vhod v bunker.


Dvajset minut in bili smo pri konjičih.
Skok do Doberdoba, slovenskih fantov groba. V gozdiček in obvezna malica.
Pa mi pride na misel, da je tu nekje veliko italijansko pokopališče, cel hrib. Predlagam in predlog je padel na plodna tla. Vem, spomnim se, a kar iščem. Ko zagledam kraj Redipulja, mi je jasno, da je iskanja konec.

Na nasprotni strani, muzej.

Prijeten izlet končamo Pri Japu, kjer zadovoljimo tudi želodčke. Prijazno osebje in dobra hrana.