Kokrsko sedlo v decembru

Vreme je kot je in, če se opremiš njemu primerno, se zmore.
Mi hribovci bi rekli, da je bilo gnilo, december pa v dolini nobenega snega. Pa smo šli do njega.
Malo po Žagani peči se je vožnja končala pred koncem ceste, ki ni bila več niti kolovoz.
Dobrih tristo metrov dodatne poti nas je rahlo segrelo v oblačnem dopoldnevu.
Mimo stavbe tovorne žičnice smo se usmerili k cilju.

Prvih nekaj minut položno,  nato strmina, ki nas spremlja do sedla.

Pogledi presenetljivo dobri, do oblakov.

Pred sedlom natikanje derez, saj je brez njih nadaljevanje podobno samomoru.

Na sedlu veter, ki ti govori: Umakni se, skrij se, dolina te kliče.

Ni nam bilo potrebno ponavljati. Obvezna Tavžentrožca za zdravje, pogled kje bomo naslednjič nadaljevali in smer, dolina.

Za razmere in včasih težke noge je 2,15 za pohod, realnih. V dolino dve urici ob potrebni pazljivosti.
Še moja misel.
Če me ne bi vabili hribi malo više, se s K. sedlom ne bi več videla.
A tam desno, od njega je ON, ki me vabi.