Brana

Na žalost imamo za svoje, naše, premalo časa.
Po dolgem času sva ga s sinom Nejcem našla in se podala v hribe.
Pot proti Kamniški bistrici naju je navdajala z mislijo, da jo ne odneseva brez mokrote.  Dogovor, da obrneva, ko bo pričelo deževati, ali se bova počutila rahlo nezainteresirana za nadaljevanje, je v meni potlačil bojazen, da mu nisem več moč slediti.
Tako pač je, on 27 let, nabit s kondicijo, jaz 59 let z rahlo povečano telesno težo in ležernim načinom življenja. Pač, hedonist.
Parkirala sva na Jermanci, le kdo bi upošteval neumne omejitve. Cesta seveda, zelo slaba.
Proti Kamniškemu sedlu mi je všeč, da je kar nekaj minut, za ogrevanje in ne takoj, grizenje kolen.
Mladenič je prevzel vodenje in veselilo me je, da tempu sledim brez težav.
Do Pastircev v slabi uri, kar je moj normalen čas.
Pogledi na nebo, so bili zaskrbljenosti vredni.
Na poti proti sedlu so nas pozdravljale kraljice in kralji gora.
Po slabi uri mimo sedla proti Brani. Oblaki pa kar, vztrajajo.
Utrinek s poti.

Po dobre pol ure se v oblakih dogovoriva, da je nadaljevanje nesmiselno. Vodilo ne sme in ne more biti le osvojitev vrha, temveč in predvsem užitek na vrhu s pogledi na okolico.
Takole je nekaj majhnega pred menoj hitelo nazgor.

Povratek do koče s okrepčilom je nuja. Pogovor zakaj ne naprej in o smislu planinarjenja, naju je pripeljal v dolino.
Prijeten vzpon z nekom, ki ga imaš v krvi, je užitek, ki ga poznajo le očetje, ki živijo, čutijo s sinom.