Ostrič-Žabnik 1054m, Razsušica 1082m, Medvežica 1081m

V novo 2013 smo zajadrali z nekaj ponovitvami kot so Ostrež, Osrenca,...........
Za soboto 09.02.2013 vremenska napoved ni bila navdušujoča, saj nas naj bi spremljalo sneženje. Odpravili smo se s sedeža društva in nekateri očki so kazali, da bi raje nekam na sonček.  Pa ni bil napovedan in, ker verjamemo našim vremenarjem smo se odločili za Ostrič.
Iz avtoceste proti morju smo preko Kozine zavili proti Ilirski Bistrici in v Obrovu desno proti Golcu. Golec smo prepeljali in se po asfaltni cesti (nesmiselno se nam zdi pešačiti po asfaltu) prišli v Zagrad, kjer smo se pri usmerjevalnih tablicah usmerili levo proti Ostriču. Pametna odločitev saj smo pri sestopu po krožni poti ugotovili, da se je lažje spuščati po neshojeni poti, kot vzpenjati.
Kakšnih osemdeset metrov od usmerjevalnih tablic ob zgornjem robu vasi smo parkirali. Naprej zaradi snega ni šlo.
Po stotih metrih smo prišli do znaka gozdna cesta in tu še po sveži gazi verjeli, da smo na poti na Ostrič.
Oznake so nas kmalu prepričale o tem.
Pot ni strma in le količina snega nam je oteževala hiter tempo.
Ob pogledu nazaj smo v daljavi pozdravljali Slavnik.

V uri smo bili na vrhu in le zadnji del je bolj strm. Pred vrhom orkanski veter in vkljub  krasnim razgledom smo vrh hitro zapustili, rahlo prepihani. Na vrhu so usmerjevalne tablice, ki so nas usmerile na krožno pot.
Sledi živali, človeških ne, tako, da se prebijamo po celcu.

Pot lepo označena in manj kot uri smo pri drugem tisočaku Medvežica, kjer je bilo potrebno biti previden pri vzponu in spustu. Vrh je zanimiv, saj so skale nametane na kup, kot bi se velikan igral. Razgledi, prekrasni.
O sneženju ni duha, se pa sonček poskuša prebiti a mu ne uspe. Le spremljamo lahko njegov trud.
Ob vznožju so oznake za nadaljevanje in v petnajstih minutah smo na Razsušici, kjer ni razgledov saj je vrh in okolica poraščena.
Po celcu nadaljujemo proti Zagradu in smo veseli, da smo jo ubrali po poti najprej na Ostrič. Skačemo, drsimo in uživamo. V slabi uri smo pri izhodišču.
Trije vrhovi višji  kot Slavnik so bili v teh razmerah mali podvig.
Seveda se ustavimo pri opevanem kmečkem turizmu v Golcu, kjer spijemo dobro kavo, a smo razočarani, da v pustnem času nimajo krofov, flancatov, kaj  sladkega. Saj niso le njoki in golaž raznolika ponudba.
Žalost si rečemo in se odpravimo proti domačim krajem z mislijo, da ponovimo pohod spomladi, brez snega.