Skupina PTUJ - Ljudski vrt, 13.06.2011

Zbudite otroka v sebi
Jutranja telovadba. Stojim na svojem stalnem mestu in z ostalimi oranževci pridno telovadim po navodilih vaditeljice. Le race v ribniku in ptice v krošnjah dreves so glasne in se ne dajo motiti v svojem jutranjem prebujanju. Naenkrat mi nekaj oplazi glavo. Storž! In takoj še eden! Presenečeno pogledam navzgor in vidim veverico, kako neslišno skače z drevesa na drevo. Ti? Zadene me še en storž. Pogledam levo in vidim sosedo, kako se muza. A, ti torej! Pogledam na tla, seveda, povsod leži polno storžev. Kar vabijo me, da enega poberem in ga naskrivaj vržem sosedi. Zgrešim. Poberem jih še nekaj pa vržem enega levo, pa enega desno, pa še malo dalje. Nekaj jih zadene cilj, nekaj jih zgreši, jaz pa se delam, kot da ni nič, in pridno telovadim. Bum! Spet me eden zadene v glavo, drugi v hrbet, tretji pade pred mano na tla. Pogledam … Od kod in kdo?! Nič, vsi okoli mene zavzeto telovadijo in se delajo, kot da nič ni. Nasmehnem se in pogledam ostale telovadce. Nekdo mi nasmeh vrne, drugi kot v transu telovadi, tretji grdo pogleduje proti našemu koncu. Pogledam vaditeljico, ki občasno pogleda v našo smer in si verjetno misli, da smo kot otroci v vrtcu.

Pa kaj zato, dragi moji, če se malo pozabavamo s storžki med telovadbo. Ja, nekateri še znamo zbuditi otroka v sebi. Leta niso pomembna, le kdo bi se sekiral, kaj rečejo ali si mislijo drugi. V naših letih nam je dovoljena in oproščena tudi taka kratka popestritev jutranje telovadbe.

Vas mika, da bi tudi vi, dragi oranževci, poiskali otroka v sebi? Pa dajte! Le kdo vam brani!

Boža Papež
_________________________________________________________

Peter skače, Peter (spet) skače!
Vse življenje – skoraj vse – sem lovec, vodnik lovskega psa Ramba, pohodnik, torej naj bi bil v dobri kondiciji. In moj lovski pes tudi. Ampak on je mlad, sam pa nisem več v čisto rosnih letih in nekega dne se je zgodilo, nekaj prav posebnega.Rambo je preskočil jarek; nisem ga mogel zadržati, preskočiti jarka pa tudi ne,tako sem se znašel v ne ravno dostojanstvenem položaju! Na skrivaj sem pogledal okrog sebe, če me kdo vidi,se jezil na psa, nase in na ves svet, a je, kar je! Vnaprej moram biti bolj previden.

Kljub temu, da nisem več šoloobvezen, sem pričel hoditi v ŠOLO ZDRAVJA, ko se je to pri nas začelo. Seveda me je »prisilila« žena!

A pomembni so rezultati.Ne da bi se prav zavedel kdaj, sem ugotovil, da psa spet obvladam in ga vodim na sprehod jaz in ne več on mene. Tega se veselim ,kar je tudi eden od dobrih učinkov vsakodnevne vadbe!

Petrovo pripoved zapisala Marija