Izleti, pohodi

Pomladanski izlet na Boč

Izleta na Boč se je udeležilo več kot 50 članov društva TRD Turnše Češenik in tudi midva z možem Markom sva bila dva izmed njih.

Vendar bom začela z zahvalo, ki se ponavadi napiše na koncu iz enega samega razloga, da je ne pozabim, kot se mi to zgodi v trenutkih, ko bi jo morala izreči, pa mi zleti iz spomina. Vedno se imamo tako dobro in vse teče kot namazano, vendar za vsako organizacijo, pa naj bo izlet, prireditev ali akcija na terenu, vse mora biti koordinirano in pod kontrolo, da izpade tako kot smo si predstavljali.


Torej, zahvala družini Kotnik za gostoljubje na vašem vikendu, ki je mimogrede narejen z ljubeznijo do detajlov in res popoln in predvsem lep. Zahvala Alešu in Vilmi, ki sta skupaj z Brankino sestro in možem, Robijem, ki ga poznamo kot Sukota, Polono in Sandijem Komljancem skrbela za vso pripravo hrane že dan prej in na dan izleta. Vse je bilo izredno okusno in dobro pripravljeno z eno samo napako, da je bilo vsega preveč, po že tako obilnih praznikih. Traso izleta in vse okrog pohoda je pripravil Andrej Žagar, ki mu je vse teklo kot po maslu, razen vremena.

En velik aplavz vsem nesebičnim in delovnim članom.

No, seveda zdaj pa nekaj o izletu.

Začel se je z ogledom kaktej in kaktusov v Cerovcu pod Bočem. Ogled je bil voden, saj je bilo mogoče občudovati okrog 1700 vrst kaktusov, oziroma okrog 7000 rastlin v celotnem rastlinjaku.

Po ogledu je sledila malica v prostorih Vrtnarstva in gradbeništva Rogaška Slatina, kjer so nam gostoljubno ponudili predavalnico, tako da smo imeli zavetje in streho nad glavo, saj je močno začelo deževati. Prav dež je bil vzrok, da se je kar nekaj pohodnikov premislilo in se odreklo pohodu, tako da so se oblikovale tri skupine in sicer pohodniki na Boč, kopalci v termah Rogaška in tretja, ki je nekaj časa preživela po svoje, potem pa je šla z vznožja iz Kostrivnice peš do Lovskega doma, kjer smo se vsi dobili.

Ali sem rekla ena skupina plavalcev? Pravzaprav sta bili dve, saj smo se pohodniki odpravili na pot ko je deževalo kot iz škafa. Hvala bogu smo bili vsi dobro opremljeni tudi z dežniki – razen Kvasov. Doma sem namreč vprašala:
»Ali bi vzela s seboj dežnik?«, pa je odgovoril mož:
»Žena, ne rabiš«.
Doma res ne, na štajerski avtocesti pa je začelo deževati in dež se je samo še stopnjeval do Boča. Najhuje pa je to, da ta žena hodi z možem naokrog, kot da ne bi imela svojih možganov. Če mož reče, da ne rabi dežnika ali fotoaparata ali karkoli drugega, še dobro, da ne pozabi vzeti spodnjih hlač, če jo mož posebej ne opozori.

No, če pripovedovanje nadaljujem z vidika pohodnika-plavalca, moram povedati, da nam je bila pot prijetna, ravno prav zahtevna, na momente mogoče malo blatna in mastna. Sicer pa smo se počutili varne po zaslugi zakoncev Žagarjev, saj sta hodila vsak na enem koncu skupine (eden spredaj, drugi zadaj), saj kot je po navadi, se je skupina malo raztegnila. Ko smo imeli bistveni del pohoda za sabo, se je skupinica šestih odločila, da podaljša svojo pot prav do vrha Boča, do oddajnika (od koder so tudi slikani), večina pa nas je šla do lovskega doma, mimo velikonočnic, ki so res na velikonočni ponedeljek že cvetele.

Pri domu je bilo že vse pri življenju. Mize so se šibile od mnogih vrst peciva, ki so kar vabila k zaužitju. Okrepčal nas je krasen golaž, temu je sledil obrok »izpod peke«, potem pa je nekdo rekel: »No, zdaj gremo pa še k Kotniku na pizzo«.

Ni bila šala. Marko je dal ukaz, da se pečejo pizze, kot da bi prišel avtobus lačnih ljudi. Predvsem pa se je videlo, da uživa v visokih frekvencah, saj smo bili postreženi, tako hitro, ko da bi imel pizzerijo. Bolj kot smo govorili, da smo siti, da je dovolj, hitreje so se vrstile pizze. Tolažil nas je:«Samo še morsko poizkusite«. Čez trenutek je bila samo še kmečka, pa vegetarijanska, pa klasična, pa s papriko, pa s koruzo in tako do konca, kjer nam je po klancu navzdol v lahkem drncu postregel še z zadnjo pizzo.

Kar se mene tiče, tega velikonočnega ponedeljka ne bi mogla lepše in bolj pestro preživeti, kot sem ga. Vreme …? – je bilo. Družba tudi, da pa o hrani ne govorim, saj sem vse že povedala na začetku.

Pa vseeno, vsem še enkrat hvala.


Suzana Kvas




Badkleinkircheim 2010

V skladu z letnim delovnim načrtom Smučarske sekcije TRD Turnše-Češenik smo tudi letos ob uspešnem zaključku smučarske sezone organizirali že tradicionalni smučarski izlet.

Letošnji cilj izleta je bil Badkleinkircheim v Avstriji. Polni pozitivne energije in natovorjeni s smučarsko, nekateri pa tudi s plavalno opremo, smo se zgodaj zjutraj v soboto, 6.3.2010, odpravili na pot proti končnemu cilju - Badkleinkirchheimu. Glede na veliko število prijavljenih nas je poleg avtobusa spremljal še kombi.

Vožnja je hitro minila med lahkotnimi pogovori o pretekli sezoni in ob postavljanju planov za naslednjo sezono. Glede na to, da je v naših nižinah sneg že skoraj izginil, nas je ob prihodu na cilj zelo razveselila obetavna bela odeja, ki je obljubljala veliko užitkov na belih strminah.

Večina udeležencev izleta si je po prihodu nadela smučarsko opremo in se odpravila na smuko. Manjšina pa se je odločila za mokro sprostitev v bližnjih toplicah.

Preko dopoldneva smo zagrizeno rezali belo podlago na obsežnih smučiščih. Ker smo imeli navkljub slabi vremenski napovedi odlično vreme, smo našo smučarijo prekinili le s krajšo malico. Veselje se je okoli 16. ure zaključilo na parkirišču pred avtobusom, kjer je bilo po zaključnem skupinskem slikanju že vse pripravljeno na odhod proti domu.

Izlet smo zaključili z večerjo, kjer smo ob dobri hrani, ki nam je po celodnevnih športnih dejavnostih zelo teknila, izmenjali vtise o preživetem dnevu.

Glede na odlično urejenost smučišč in okolice je potrebno še posebej pohvaliti člane Smučarske sekcije, ki so bili odgovorni za organizacijo izleta. Njihov trud z izborom lokacije in termina pa je bil še dodatno poplačan z odličnim vremenom, ki je omogočilo nepozabno doživetje.

Odbor Smučarske Sekcije
TRD Turnše Češenik



Smučarski izlet v Badkleinkirchheim!

V soboto, 6. 3. 2010, smo se že na vse zgodaj podali na pot proti Avstriji. Najprej nas je avtobus pričakal v Turnšah, kjer smo se nadobudni smučarji in plavalci vkrcali in odpeljali proti Češeniku, kjer je avtobus naredil še en postanek. Po približno eni uri vožnje smo naredili še zadnji postanek na Hrušici, kjer smo kupili smučarske karte, preden smo se odpeljali skozi dolg Karavanški predor. Nato smo se odpeljali po ovinkasti cesti do pričakovanega cilja. Čim hitreje kakor smo zmogli, smo se preobuli in šli do gondole, ki nas je odpeljala na vrh smučišča. Naše smuči so zarezale v belo strmino in že smo se počutili kot Tina Maze. Padci nas niso ganili, zato smo smučali do konca. Po dolgih urah smučanja in plavanja smo se utrujeni odpeljali proti domu. Lačni smo se ustavili še na večerji v gostilni Zajec. Po vrnitvi domov smo zaužili prisluženi počitek. :)
                                                                          
                         
                                Katja, Urška & Ana