Skupina Korenine v domu Izlake

Čas hitro teče. Kar ne morem verjeti, da je minilo že dvanajst let, odkar sva z Erno stopili na pot prostovoljstva. Začeli sva v domu starejših na Izlakah. Sestavili sva skupino, s katero sva se srečevali enkrat mesečno. Nekateri so radi prihajali in ostali zvesti. Tudi nama so prirasli k srcu, zato še danes vztrajava.

  

Moški se le redko odločijo za takšno sodelovanje. Janez pa je ustvarjalen in nam rad pripoveduje, o čem razmišlja, tudi prebere nam kakšno pesem. Kar nekaj jih je že napisal. Vsako jesen, ko Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti organizira srečanje literatov Zasavja v domu starejših na Izlakah, se udeleži s kakšno pesmijo. Letos sem z zanimanjem sledila prebrani vsebini. Bila sem prijetno presenečena nad optimizmom. Dolgo smo poslušali njegovo pripovedovanje o žalostnem življenju, ki mu ni bilo naklonjeno. Pa je le našel moč in prestopil te »žalostne spomine«. Sedaj pravi: »Sem zdrav, korajžen, srečen, vesel in nadvse zadovoljen.«