O Raglah

Članice skupine Ragle že več kot polovico svojega življenja s petjem ohranjamo slovenske ljudske pesmi. Poiščemo jih pri starejših ljudeh, ali pa se jih naučimo po posnetkih, saj si želimo, da bi pesmi ostale take, kot so, preproste, a bogate v svojih sporočilih. Da bi zvenele po starem.

Pesmi, ki jih pojemo, ni malo, saj smo jih veliko prinesle vsaka iz svojega doma, od svojih staršev, starih staršev in sorodnikov, ki so jih peli ob in po delu, ob praznikih ali preprosto za zabavo, tolažbo in kratek čas. S tem, ko pesmi prenašamo na oder, hodimo po robovih spomina, vračamo pesem v gluhi prostor sodobnosti. Oder pa je naš vsakdan. Rade pripravljamo koncerte, ki skušajo biti s svojo tematsko zaokroženostjo in enotno estetiko podoba, vendar ne uprizarjanje življenja nekoč, njegove samozadostnosti in zaokroženosti vase.

Še vedno pa najraje zapojemo tistim in s tistimi, ki se s slovensko ljudsko pesmijo vračajo v mladost ter si z njo polepšajo vsakdan in praznovanja.
 

Velikokrat rečemo, da ne nastopamo, temveč »gremo zapet«. Ljudsko petje je bilo nekoč večinoma spontan pojav. Ljudje so si peli, ko se jim je zahotelo, ne samo ob delu. Ljudska pesem na odru pa pravzaprav ni več ljudska, saj izgubi spontanost. Hkrati pa je oder največkrat edini prostor, kjer lahko vsaj začasno spet zaživi.
 

Nismo bile neposredne priče času, ko je ljudska pesem še živela, imamo mlade glasove, malo pa se nam gotovo pozna tudi petje v pevskih zborih, poslušanje sodobne glasbe ipd. Bile pa smo večkrat priča dogodkom, ko je ljudska pesem oživela, na primer na kakšnem praznovanju, ko je pelo vse zbrano omizje. Od tod tudi naše »znanje« ljudskega večglasja, saj ga imamo že od malega v ušesih in ga takega, kot smo ga slišale, tudi ohranjamo. Čeprav v današnjem času glasbeniki uporabljajo ljudsko glasbo in jo preoblečejo v sodobnejše preobleke, smo se Ragle odločile ohraniti značilnosti slovenskega ljudskega petja, kakor smo ga prevzele od naših prednikov. Pojemo v prepoznavnem slovenskem ljudskem večglasju. Včasih zaigramo tudi kakšno ljudsko vižo na tradicionalna ljudska glasbila in preprosta zvočila.

Skratka, zavedamo se, da ne moremo predstavljati izvirnega ljudskega petja, vendar hkrati opozarjamo, da praktično ni nikogar več, ki to lahko predstavlja. Ljudska glasba je živela v času pred drugo svetovno vojno, ljudi, ki bi doživeli te čase, pa je čedalje manj. Trudimo se, da ostanejo naše izvedbe čim bliže izvirniku, se pa tudi zavedamo, da skupina pesem »posvoji« in priredi, spontano, kar pa je tudi ena od značilnosti ljudske pesmi in zato ni nič tujega.
 

Naše stališče je, da morajo biti oblačila za na oder praznična, kar pa v današnjem oblačenju, ko ni več vsakdanjih in »zakmašnih« oblačil, temveč so ta iz dneva v dan enaka, ni mogoče. Ker skušamo sporočiti, da lahko ljudska pesem obstaja (če že ne živi) tudi v trenutnem času, je na odru ne postavljamo nazaj v preteklost. Oblečemo se v dolge svilene obleke, ki niso iz našega časa, niso pa niti posnetek oblačilne kulture kakšnega časa. Druge obleke so dolge bele bombažne s čipkami, nekakšne preproste halje, ki spominjajo na vilinska oblačila, torej na brezčasnost ljudske glasbe. Spet tretje so dolga krila iz domačega lanenega platna z ljudsko vezenino in živobarvni svileni topki. Spet gre za slavnostno oblačilo, ki z grobim platnom in vezenino spominja na preteklost.