Ekskurzija 2008

7.4.2008
GOVEDOREJCI SMO SE ODPRAVILI NA OGLEDE!

Že kar nekaj časa smo se govedorejci dogovarjali za strokovno ekskurzijo. Zdaj pa so naši dogovori le obrodili sadove in tako smo se v začetku aprila odpravili v Spodnje Savinjsko dolino.
Tam smo si najprej ogledali kmetijo Četinovih iz Gruškovlja pri Šempetru, kjer se ukvarjajo z pridelavo mleka z 75 črnobelmi kravami, in so konec lanskega leta peti v Sloveniji postavili molznega robota.    



Kot nam je povedal mladi gospodar Damjan, so imeli od začetka kar nekaj težav z privajanjem krav na molžo brez človeka, večina krav se je novosti navadila, nekaj pa jih je še vedno potrebno k molži pognati. Sicer pa imajo zavidljivo hlevsko povprečje namolzenega mleka na kravo letno, in sicer blizu 9000 litrov. Občutno so se zmanjšala tudi obolenja vimena (mastitisi), saj pri robotizirani molži ni slepega sesanja, kajti robot sesno čašo sname, čim zazna da ni več mleka. Robot oz. računalnik tudi sproti registrira vse pomembne podatke za vsako pomolženo kravo posebej. Tako registrira količino namolzenega mleka. tudi za vsak sesek posebej, kakor tudi vse parametre kvalitete.Glede na to, da se molža odvija neprekinjeno 24 ur na dan, ob morebitnem zastoju robot sam pokliče gospodarja na mobitel, da pride zadevo uredit. Krave se molzejo od dvakrat do štirikrat na dan, odvisno od faze laktacije oz, količine mleka. Letno kvoto za oddajo mleka imajo 560 000 litrov, vse mleko pa izvozijo v Italijo. Celotna investicija jih je stala 180 000 € za kar pa so dobili 70 000 € evropskih nepovratnih sredstev.
Zatem smo se odpeljali v vas Galicija, na kmetijo znanega kritika razmer v slovenskem kmetijstvu, Andreja Podpečana. Tudi pri njih se ukvarjajo z pridelavo mleka in sicer imajo 42 rjavih krav, ki jih molzejo še klasično na molzišče, dvakrat po tri naenkrat.Letno hlevsko povprečje namolzenega mleka na kravo pri njih pa je 7 000 litrov. Pred kratkim so začeli domače mleko tudi predelovati v različne sire in namaze, kar pakirajo v lično embalažo in prodajo doma in po sejmih in stojnicah v okolici.



Ta program pri njih vodi hčerka, študentka agronomije, in je trenutno v začetni fazi. Staro gospodarsko poslopje nameravajo letos prenoviti, notri pa postaviti predelavo in zorilnico ter prodajalno za njihove domače izdelke. Sicer pa letno namolzejo 280 000 l mleka, od katerega približno 10 % predelajo doma, vse ostalo mleko pa tudi izvažajo v Italijo. Poizkusili smo njihove različne sire, in naj povem da so odlični.
Marsikaj zanimivega pa smo videli in slišali tudi na kmetiji Fleretovih iz Letuša. Tudi oni imajo štalo z 60 kravami črnobele pasme, pred nekaj leti pa so postavili bioplinsko elektrarno, in zdaj prodajajo elektriko v elektroenergetski sistem. Bioplin pridobivajo v velikih betonskih receptorjih iz domačega hlevskega gnoja.



Bakterije v teh receptorjih pod določenimi pogoji razkrajajo hlevski gnoj,ob tem pa nastaja bioplin, ki ga vodijo v posebne motorje, ti pa ženejo generatorje za proizvodnjo elektrike. Generatorje imajo tri in sicer dva po 40 kW in enega z 150 kW moči, ki pa se vklapljajo izmenično. Gospodar nam je povedal, da za elektriko iztržijo približno toliko kakor za mleko. Povedal je tudi, da je ta investicija stala blizu milion € , in da je znaten del sredstev dobil povrnjen iz evropskih razpisov.



Opisal nam je tudi težave pri pridobivanju teh evropskih sredstev, saj mu je država z eno roko dajala, še prej pa bi mu z drugo rada že vzela.
Iz razgovora z gospodarji teh treh velikih in uspešnih kmetij pa smo razbrali, da se tudi oni ubadajo z podobnimi težavami, ki pestijo kar vse slovenske kmete. Sicer pa tudi oni niso bili od nekdaj tako veliki in uspešni. V preteklosti so bile tudi njihove kmetije dokaj povprečne, vendar so mladi gospodarji znali izkoristiti priložnosti, ki so se v danih okoliščinah nakazovale.
Zanimivo učno uro smo imeli tudi v Muzeju rudarstva v Velenju, saj so nas popeljali nekaj sto metrov pod zemljo in nam razkazali potek rudarjenja od začetka do danes.
Prav tako je bilo zanimivo tudi v Muzeju lesarstva in gozdarstva v gradu Vrbovec.
Nazadnje pa smo si ogledali še mestno kurilnico na biomaso v Mozirju, s katero ogrevajo del mesta.
Gotovo bo podoben sistem, sicer v manjši izvedbi v bodočnosti ogreval tudi marsikatero našo kmetijo.



Utrujeni, a polni vtisov smo se pozno zvečer vrnili v Krjavljevo deželo, a v tem si nismo bili čisto enotni, kajti eni smo zagovarjali stališče, da se vračamo v Deželo Krjavljev.

Lojze Podobnik