Zgodovina društva

Tako pripoveduje g. Anton Zavrl iz Cerovice, eden od začetnikov nogometa v dolini. To so bili prvi začetki sedanjega Športnega društva dolina.

Spustil se bom kar v leto 1957, kajti to je bil nekakšen mejnik v mojem življenju. V tem obdobju sem končal osnovno šolo in do prelomnico si je najlažje zapomniti. Tudi dogajanja v tem obdobju se človeku globoko vtisnejo v spomin, rad se spominjal lepih doživetij v tistem času, kajti bilo je obdobje velikih delovnih akcij, v katere je bila vključena predvsem mladina. Tako so se širila tudi poznanstva in razne aktivnosti, ki so se izvajale na deželi, oziroma v vaškem okolju. Tako sem se namenil nasloniti na mojo vas Cerovica, kako se je začel igrati nogomet v tistem času. Že v šoli je bila takrat najbolj priljubljena igra z žogo med dvema ognjema, kajti drugega pa nismo poznali. V Cerovico pa je takrat zahajal kot fant, pozneje pa kot mož dekleta iz Cerovice. To je bil postaven, atletsko razvit in poln energije Joco Rednjak iz Ljubljane, ki je aktivno igral pri takratni ljubljanski Iliriji. Mi pa smo že poznali nogomet, vendar ni bil ne vem kako priljubljen, ker ni bilo drugih žog, kot tiste otroške, velikosti približno balinarske krogle. Za žogo ni bilo nikoli denarja nikjer, imeli so jih samo v Ljubljani. To je bil nekakšen prvi problem, drugi pa ni bilo posluha niti pri starših, kajti domov smo hodili umazani, blatni, raztrgani in potolčeni. Vse to se je ob večerih odvijalo na prašni makadamski cesti , ko smo našli nekaj prostega časa. S prihodom Joca, pa smo dobili nogometno žogo, selili smo se na travnike, za gole smo postavili odlomljene vejice ali fižolove »prekle«, ki so bile največkrat za enkratno uporabo. Nov nerešljiv problem, pa je ostal travnik, kajti prihajali so lastniki, nas podili s travnikov, tožili staršem, da delamo škodo. Tako je naš nogomet živel zgodaj spomladi, pretežno ob nedeljah, nekaj tudi po vsaki košnji, nato pa v jeseni. Joco je prihajal redno ob nedeljah, nas spodbujal in bil tudi naš vzornik. Bil je odličen skakalec in igralec z glavo. Tako smo tudi mi začeli skakati vse višje in igrati z glavo. Tudi tu se je izražala telesna moč in spretnost. Tudi udarci so postajali vse močnejši in bolj natančni, tako da se je včasih pripetilo, da je padel kakšen gol po sredini gola, pa je kakšen od igralcev pripomnil, kako da nisi branil ? Odgovor je bil: kako, če je kar žvižgala. Spominjam se tekme na novega leta dan, 1.1.1965 na Femčevem travniku med Cerovico in Jablanico. Rezultat ne bom omenjal, pozneje so prišli pome, da sem igral za Gradiške Laze proti Bregu. Tako se je na tem področju začelo prebujati spoznanje, da skupno potrebujemo neko površino, kjer bi bila možnost za igranje nogometa skozi vse leto. Mi smo igrali nogomet naprej, se selili iz travnika na travnik, ker so bile kmetijske površine vedno v bujni rasti trave, tako smo se takih površin morali izogibati. Iskali smo travnike, kjer je bila rast trave manj intenzivna, oziroma so kosili le enkrat letno. Tako smo prišli s Reko, kjer je danes igrišče. Bilo je vsaj malo podobno ravnini. Teren pa je bil tako trd, da se ni dalo povsod zapičiti palice za gol. Pretežni del te površine je bil v lasti Čož Johana iz Jablaniških Laz, po domače Hribšakovega Johana. Mejili so lastniki iz Šmartnega, Cerovice in Jablaniških Laz. Po prvem negodovanju je sledilo umirjanje, nato pa dogovarjanje. Za začetek je bil dogovor, da pokosimo seno in mu ga dostavimo na dom. Nato je sledil dogovor, da imamo površino v uporabi, za nadomestilo pa dostavimo voz sena. Vse te pogoje smo z veseljem sprejemali, vendar je bila to obveznost za vse, da z akcijo postorimo vse in dostavimo seno po dogovoru na dom. Prevoznik sem bil sam, ker smo doma imeli traktor in nekaj podobnega prikolici. Akcija je bila deljena, nekaj jih je poskrbelo za košnjo, drugi za sušenje, tretji pa za spravilo in prevoz. Vse je teklo brezhibno, počutili smo se močne in složne. Iz posebnih razlogov ne bom omenjal nekaj vsaj približnih datumov, vendar razvoj telesne kulture je šel tudi na občinskem nivoju naprej. Ustanovljena je bila občinska liga v malem nogometu, kamor smo se z veseljem prijavili za sodelovanje. Treba je bilo dati tudi ime ekipe, danes imenovanega športnega društva. Mislim, da je prišla ideja za ime ekipe od fantov iz Jablanice. Nihče ni nasprotoval imenu Dolina, saj zveni povsem domače, nihče ni iskal ošabnih tujk, kar je danes skoraj pravilo. Ta telesna dejavnost v tej dolini je postajala vse močnejša in širša. Prihajali so mladi, se zlahka vključili v zdravo okolje. Tu pa se je že začelo svetleti obzorje prihodnosti. Tako smo začeli razmišljati o odkupu zemljišča in v tistem času sem postal član odbora krajevne skupnosti. Zato smo pristopili k petletnemu programu in jaz sem trdo zagovarjal odkup zemljišča za potrebe mladih. Sodeloval sem tudi na usklajevanjih programov glede možnosti sofinanciranja. Po ustanovitvi samoupravnih interesnih skupnosti, pa je bilo treba napisati nekaj prošenj in ti birokratski mlini so mleli te programe. Vse eno pa je prišlo do odkupa zemljišča za kar smo se dogovarjali z lastnikom : jaz, Mele Anton in Izlakar Milan iz Jablanice in Poglajen Slavko iz Tenetiš. Naslednji problem, ki je nastal v tej birokraciji, je bilo lastništvo. Krajevna skupnost ni mogla postati lastnik po zakonu, dogovarjali smo se z gasilci, ker je zakon omogočal, da postane lastnik zemljišča gasilsko društvo. To problematiko je urejal poznejši novi zakon, ko so bila ustanovljena športna društva. Naj omenim še finančno konstrukcijo, ki je izgledala približno takole: sodelovala je SIS občine Litija, TOZD tovarne usnja, TOZD Lesne industrije, TOZD Gradmetala, nekaj privatnikov. Sami pa smo izpulili od komunalne skupnosti za vzdrževanje cest tudi nekaj sredstev, ki so bile namenjene cesti Gradiške Laze - Mamolj. Organizirali smo lastno delovno akcijo. Tri » Tatre« so vozile Iz Kmetovega kamnoloma do pod mamoljske šole, kar je bil dogovor. Napeljali smo nekaj čez 100 m3 gramoza, ga ročno zravnali po cesti, jaz pa se s traktorjem vozil malo gor, malo dol, da smo cesto solidno posuli na tem odseku, predvsem jame in kanale, ki so bili razdrti od vode ob neurjih. Uredili smo tudi odvodnjavanje. Nekaj stroškov smo poravnali za prevoz , gramoz in delo pa je bilo zastonj. Vse opravljeno delo je pregledal občinski komunalni inšpektor, zasluženi denar pa je šel za igrišče. Verjetno so tudi tu nekateri zamižali na eno oko, da smo lahko vsaj nekaj zaslužili. Naj omenim, da smo vsaj trikrat toliko napeljali gramoza, kot bi ga komunala, vložili pa tudi bistveno več dela.

To je bil nekako uvod in rojstvo v prebujanje telesne kulture v naši dolini. Nisem govoril ne o datumih in ne številkah, to bi prepustil drugim, ki bi imeli še kaj dodati , vendar za uvod mislim, da je dovolj . Od tu naprej pa so vajeti vzeli v roke mlajši, predvsem samo ustanovitev športnega društva, pa mislim, da je vodil Rozina Tomaž, o čemer bo verjetno rad spregovoril.

Športno društvo Dolina je bilo ustanovljeno leta 1974. Z namenom približati rekreacijo vsem občanom in občankam Jablaniške doline. V ta namen je društvo pridobilo zemljišče v Reki, kot je bilo že prej omenjeno in tam uredilo nogometno igrišče. Pozneje pa še igrišče za odbojko na mivki, pozimi je urejena tekaška proga in postavljena vlečnica za mlade. Postavili so tudi lep objekt, v katerem imajo shranjene rekvizite in cel sklop poimenovali ŠRC (Športno rekreacijski center) Reka.

Društvo šteje 103 člane in članice.