DRUŠTVENI IZLET V NEZNANO - 11. 5. 2024

Člani društva smo se na sobotno jutro, 11. maja 2024, zbrali na parkirišču v Mengšu. Bili smo nestrpni in predvsem radovedni, kam gremo tokrat na naš redni spomladanski izlet. Naši organizatorki izleta, Marta in Fani, sta bili zelo skrivnostni in nista nič povedali.

Ko smo se odpeljali z avtobusom proti Ljubljani, pa sta končno izdali naš prvi cilj. Vsi smo bili presenečeni in veseli novice, da gremo v ljubljanski živalski vrt. Večina nas že dolgo ni bila tam, zato smo bili ideje veseli.
Sprejela nas je prijazna vodička, ki nam je najprej predstavila male živali: močvirsko sklednico, v Sloveniji je poznana kot edina avtohtona želva celinskih voda in malce boječega plazilca, leopardjega gekona. No, tudi nekateri izmed nas so se ga malce bali.
Kasneje smo se ustavili še pri šimpanzih, rjavem medvedu, zebrah in morskih levih, ki smo jih opazovali pri plavanju v spodnjem delu skozi stekleno steklo. Pravi spektakel je bilo njihovo hranjenje. Navdušile so nas tudi surikate, ki so veselo skakljale in se skrivale. Polni vtisov smo se odpravili naprej.
Najprej smo se ustavili na poznem zajtrku, pravzaprav malici, v gostišču Livada ob Ljubljanici. Pojedli smo okusno obaro in jabolčni zavitek. Po dobri hrani in klepetu smo se odpravili dalje. Srečali smo veliko pohodnikov, saj je bil ta dan tudi vsakoletni pohod – Pot ob žici, v spomin na okupirano Ljubljano med drugo svetovno vojno.
Na avtobusu sta nam Marta in Fani izdali naslednjo destinacijo: ogled cerkve Sv. Mihaela, ki je bila zgrajena po načrtih znanega slovenskega arhitekta Jožeta Plačnika v letih 1937-1939. Cerkev je čudovita, skoraj vsa je izdelana iz lesa, razen vznožja cerkve, ki je kamnito. Zanimivi so podporni stebri, za katere je arhitekt uporabil betonske kanalizacijske cevi. Cerkev zaradi močvirnih tal leži na pilotih. Ima zelo lepo lego in je velik ponos Ljubljanskega barja. Pri zasnovi notranjosti je Plečnik uporabil materiale in okrasje iz ljudskega stavbarstva. Cerkev je bila leta 2021 dodana na seznam Unescove svetovne dediščine.
Na stopnicah pred cerkvijo smo naredili skupinsko fotografijo in pri vhodu zapeli. Lepo je bilo, smo bili kar ubrani, tudi s pomočjo gospoda župnika, ki nam je cerkev predstavil in nam povedal veliko zanimivega.
Naš glavni cilj je bil obisk koliščarskega naselja na Barju, Morostig.
Doživeli smo prazgodovinsko kolišče in življenje koliščarjev izpred 5000 let. Zgovorni vodički sta nas popeljali skozi življenje ljudi, za katere se še danes ne ve, od kod so prišli k nam na Ljubljansko barje. Spoznali smo, kako so živeli, s čim so se ukvarjali. Bili so metalurgi, tkalci, lončarji. V spomin so prihajale zgodbe Janeza Jalna iz knjige Bobri in smo si nekako predstavljali tisti čas, ko so živeli na vodi, kako so bile njihove kolibe na pilotih, kako so se prevažali z drevaki. Vsak od nas je imel veliko vprašanj, ko smo si skušali predstavljati njihovo življenje. Zelo je bilo zanimivo.
Z zanimanjem smo opazovali labodji par, ki je gnezdil v bližini in skrbno čuval mladičke.
Zdaj je bil čas za pozno kosilo. Vsa naša popotovanja v preteklost, uživanje v naravi, vroč dan, vse to je vzpodbudilo naše želodčke, da bo potrebno kaj dobrega pojesti. In tudi smo. V Sostrem smo se ustavili v gostilni Kovač, kjer so dobro poskrbeli za nas. Uživali smo v dobri hrani, klepetali, podoživljali dan in ugotovili, da so ti naši izleti res super. Hvaležni smo Marti in Fani za organizacijo zanimivega in poučnega izleta. Še posebej Fani smo hvaležni za vse organizirane izlete v preteklih letih, Marti pa za vse izlete, ki nas še čakajo.
Polni lepih vtisov smo se proti večeru vrnili domov. Kot vedno, bilo je super!
Se kmalu spet dobimo in kam odpotujemo!
Zapisali: Marjana Plaznik in Metka Mestek