13. Kmečki dan: Na kmetiji je lepo

Kmetija leži med travniki in pašniki, obdana z gozdovi in na lokaciji s prelepim razgledom in urejeno okolico. Do nje se pripeljemo iz smeri Gradiških Laz in Mamolja, ali pa iz Velike Preske, pa tudi iz Polšnika čez Zglavnico. Mimo kmetije poteka pohod Po obronkih Jablaniške doline. V bližnjih gozdovih lahko najdemo borovnice, gobe, maline, kostanj. Je tudi veliko srnjadi, divjih prašičev, zajcev in lisic. Včasih pa sem zaide tudi medved. Gospodar Lojze je tudi lovec in je z njim že imel bližnje srečanje, a se je vse srečno končalo. 



Zakaj se ta kraj imenuje Dolgo Brdo, ste se najbrž vprašali. Dolgo najbrž zato, ker je pot do sem kar dolga, tudi naselje je razloženo, malo tu, malo še za onim hribom. Brdo pa je tako in tako oznaka za bolj odročen kraj v hribih, povečini je to bolj odprt svet s pašniki in travniki. In kako se tu živi? Odgovor je en sam: lepo! Neokrnjena narava, lep razgled, svež zrak, veliko gozda, sodelovanje, razumevanje, napredek. Zato sploh ni slučaj, da smo za letošnji kmečki dan izbrali naslov: Na kmetiji je lepo.



S samim življenjem na kmetiji je nujno povezano kmečko delo, ki je danes precej drugačno kot je bilo nekoč. In nas na kmečkem dnevu vedno zanima, kako se je neko delo opravljalo v preteklosti, kakšna orodja so imeli in kako so to orodje naredili in za kaj vse so ga uporabljali. Z orodjem se zunaj na njivi, na travniku in v gozdu dela od pomladi do jeseni, izdeluje in popravlja pa se ga pozimi. In zima je tu gori kar mrzla in dolga, zato se morajo vaščani nanjo dobro pripraviti. Ja, res se ne sme primeriti, da sredi zime zmanjka drv za kurjavo štedilnika v kuhinji ali kmečke peči v izbi in centralne peči na ogrevanje z drvmi. Obiskovalcem smo predstavili pripravo drv, okleskov, trsk, butaric na star način. Naši vrli sekači Lojze, Simon, Boris, dva Tineta, Roman, Zdravko in Slavko so s sekiro sekali in klali drva, si s kajlo in kijem pomagali razklati klado ter drva žagali z žago amerikanko in z motorno žago. Na koncu pa metrska drva zložili še v skladanico. Dani, Mimi in Malči pa so z vejakom naklestile vejice ter jih povezale v butarice. Poučile so nas, da so le te dobre za podkuriti v krušni peči.



»Amerikanke« so pred 2. svetovno vojno stale enomesečni zaslužek sekača, uvozili so jih iz tujine; drago je bilo tudi njihovo vzdrževanje, biti so morale pravilno nabrušene in razperjene. Predstavili smo tudi vso potrebno opremo delavca in poudarili skrb za varnost pri delu. Najstarejše ohranjene slike o sekanju drv in obdelavi lesa so na slovenskem stare 4oo let. Gozdni delavec sekač se pojavi v 14. stoletju, ko so fužine rabile veliko oglja in lesa. Gozdno delo se je z uvedbo motornih žag do temelja spremenilo, zaradi strojev je delo postalo okolju žal manj prijazno. Tako se danes dela tudi v gozdovih »Amerike«, v velikem gozdnem območju Dolgega Brda in daljne okolice.



Včasih so manjša drva za kurjenje štedilnika v kuhinjo znosili v naročju otroci. Tudi v soboto je bilo tako. Trije mlajši obiskovalci so se opogumili in v naročju znosili razklana drva k gospodinji v kuhinjo, iz katere je vse popoldne prav lepo dišalo.



Ko se napravi »ozimnica« v drvarnici in ko pritisne zima, kmete čaka drugo delo. Če ga ni zunaj, ga najdejo pa v hiši. Takrat je idealno za luščenje in prebiranje fižola, pletenje toplih nogavic, takrat oživi tudi delo v delavnicah, kjer gospodar popravlja ali izdeluje grablje, brezove metle, koše, košare, peharje. Del tega so si lahko ogledali tudi naši obiskovalci, saj je bil namen kmečkega dna prikazati starav opravila, vezana na zimski čas. Spoznali so, kako se izdeluje oziroma oblikuje zob za grablje in košara iz vrbovih viter. Tine Sirk in Slavko Kos sta dokazala, da sta v tem prava mojstra. Izvedeli smo veliko o vrbogojstvu, ki da je bilo nekoč po slovenskih pokrajinah zelo razvito, zlasti na obrobju ljubljanskega barja, saj so v svežnje povezane vrbove šibe izvažali v Španijo in Italijo. Leta 1935 so celo na razstavi v Solunu prejeli zlato medaljo za najbolj kakovostno gojene vrbe v Evropi. Tudi v naših krajih je veliko tovrstnega materiala in zato ni slučaj, da imamo tudi tu prave mojstre za izdelovanje košev, košar, peharjev. Imeli smo priložnost videti, kako Tine Sirk naredi brezovo metlo, s katero je obiskovalka Marija po končanem delu pometla kmečko dvorišče. In to zelo dobro.



Vsako leto poskrbimo tudi za »hec« dneva in letos je to bilo nošenje »babe » v košu. Običaj sicer ni iz naših krajev, je pa opazen v pustnih likih nekaterih slovenskih pokrajin in tudi v nekaterih duhovitih upodobitvah. Gre za motiv moža, ki nosi svojo »babo« v košu, včasih pa so tudi obratne kombinacije. Tako je Slavko na duhovit način prikazali zakonsko razmerje med možem in ženo, ki morata pogosto drug drugega prenašati. Drugače pa je koš vsestransko uporaben, služi za prenašanje listja in sena, poljskih pridelkov in sadja. Uporabljajo ga celo trije dobri možje, v katerem otrokom prinašajo darila. Mi pa smo v košu, napolnjenim s senom, iskali »skriti zaklad«. Uspešno!



Ker pa so naši želodčki postali že lačni, smo sledili omamnemu vonju v kmečko kuhinjo, kjer so pridne kuharice na štedilniku na drva kuhale svinjsko obaro in ajdove žgance, zabeljene z ocvirki. Zunaj je bilo peklensko vroče, v kuhinji še bolj, a vendar naših kuharic vročina ni odvrnila od kuhanja. Gospodinja Pavla Dolinšek nam je povedala, da se na takem »šporgatu« skuhajo najboljše jedi in mi smo se o tem lahko s pokušino tudi prepričali. Tončkini žgančki in Karolinina obara so šli kot za med. Obiskovalci so oboje zelo pohvalili in se, si upam trditi, do sitega najedli prave kmečke hrane.



Po vsem opravljenem delu pa je sledil likof, tako kot v starih časih, ko so po težkem delu kmetje imeli še voljo in moč, da se malo poveselijo. Na različne načine. Eden od njih je bil ples. Mi smo za prikaz izbrali ljudski ples kovter šivat in ga kljub utrujenosti dobro odplesali.



Ker pa je 13. kmečki dan potekal na kmetiji, ki je tudi zelo lepo ocvetličena, smo v tem stilu tudi zaključili naš program. Naše članice, Mimi, Dani in Malči so nas takole poučile:

»Tudi včasih smo imeli na kmetih takole vse polno rožic, na oknih hiše, tud` okoli hleva in kajže. Seveda pa ni bilo teh modernih korit za rože. Pa smo se znašli in smo kar v stare piskre rože posadil`. Če je imel pisker luknjo, smo ga pa s kakšnim kosom blaga zamašil, da je vodo držal. Noter smo dal` domačo zemljo in kompost z vrta in v to posadili rožmarin, nageljne, primule, štefanije, fuksije. Bolj, ko je bil pisker star, bolj so v njem rože cvetele! No, in ker smo se danes tle pr` Kavc res dober imel, jim pa naša delovna ekipa podarja en spomin na dobre stare čase.«

In so lepo cvetočo pelargonijo, posajeno v starem piskru, postavile na zelenico pred kmetijo. Izvirno in lepo, ni kaj.



Obiskovalci so si lahko ogledali tudi razstavo domačih dobrot, ki je bila spet bogato založena, saj je bilo veliko peciva, potic, piškotov, kruha, vloženega sadja… Članice društva so se s peko in svojim delom zelooo potrudile. Hvala vsem!



Povezovalno nit programa je imela v rokah Amalija Kadunc, za prijetne viže v času programa je s staro harmoniko poskrbel Pavle Kokalj, nad celotno prireditvijo je bedela predsednica DPŽD Polšnik, Marinka Bevc.

Skratka, bilo je lepo, bilo je enkratno.Za še en lep zaključek popoldneva pa je poskrbela kar narava sama. Veličasten sončni zahod, ki je očaral vse in vsakega posebej. Sonce je kot majhna rdeča žoga tonilo v koprenaste oblake in počasi izginilo za daljnimi hribi. Delovno popoldne se je prevesilo v vesel večer in ob vižah narodno zabavnega ansambla Toplar iz Podčetrtka se nam je plesalo še dolgo v noč.



Ob koncu pa ena velika zahvala: