Domov | Zgodilo se je | 14. kmečki dan na Kmetiji ...

14. kmečki dan na Kmetiji Končar

V soboto, 19. 7. 2014 je v Stranskem Vrhu potekal 14. Kmečki dan. Prireditev vsako leto v drugem kraju KS Polšnik organizira Društvo podeželskih žena in deklet Polšnik. Kopanje krompirja s kopačo in motiko, priprava in degustacija praženega krompirja in domačega skutnega namaza, pletenje venčkov iz bršljana, striženje ovčk, čudovita razstava domačih dobrot, zabava z ansamblom Nebo… Vse to in še več je sobotno popoldne na kmetiji Končar, po domače pr` Hribarjevih v Sušju bilo za vse obiskovalce zanimivo in nepozabno druženje. Pa še vreme nam je bilo zelo naklonjeno. Luštno je b`lo! HVALA vsem, ki ste tako ali drugače sodelovali, pomagali in nas počastili z obiskom.

14. Kmečki dan Društva podeželskih žena in deklet Polšnik je potekal 19. julija 2014 v Stranskem Vrhu 15, v majhni vasici Sušje. Vsako leto si izberemo oziroma se dogovorimo za lokacijo prireditve v izbrani vasi KS Polšnik, vsako leto v drugi vasi in na drugi kmetiji. Letos so nas z veseljem sprejeli na kmetiji Končar, po domače pr` Hribarjevih v Sušju.

Ob prihodu so si obiskovalci ogledali čudovito razstavo domačih dobrot. Kruh, pecivo, potice, domači rezanci, kompoti, marmelade in še mnogo drugih dobrot so pripravile članice DPŽD Polšnik. Lepo za pogledati, dobro za okusiti! Vse dobrote so bile namenjene srečelovu in lahko rečemo, da so bili obiskovalci teh dobitkov zelo veseli.

Program prireditve se je pričel s pozdravom predsednice DPŽD Polšnik Marinke Bevc, ki je pozdravila vse obiskovalce in povabljene goste. Nato pa je voditeljica prireditve, Amalija Kadunc, predstavila sam kraj in bližnjo okolico, ki ima kljub majhnosti raznovrstno naravno in kulturno dediščino.

In zakaj se imenuje vasica ravno Sušje? Najbrž vsak pomisli na sušo, ta pa je povezana s pomanjkanjem vode. Res, da je dežja tod dovolj, vodnih izvirov in zajetij pa tudi ni. So pa spodaj pod vasjo. Voda je čista, dobra, hladna. Res osveži! Svet tu je že nekoliko kraški, prst že bolj podobna rdeči kraški prsti, ponekod ilovnata in peščena, po bližnjih gozdovih tudi brezna in jame, najbolj znana je Dupleznica. Tod okoli je veliko srnjadi, občasno po gozdu prilomasti kak medved, ki je malo zašel :). Razgled je lep, pokrajina tudi, dostopnost v redu. Zato ni čudno, da mnogi iz mest radi prihajajo sem gori na oddih. V bližini je Ostrež, Divja gora kot jo je imenoval Janez V. Valvasor, ki je del krajinskega parka, na vrhu pa cerkvica sv. Katarine. Pod vasjo stoji slikovito trivogelno kužno znamenje pri odcepu za Sušje (vsaka stran je gledala na drug grad: Bogenšperk, Gamberk, Svibno), od tu so lepi pogledi na bližnji Žamboh (791 m).

V vasi sta še dve stari hiši, Jermanova domačija, kjer je živel Franc Jerman, ki je napisal igro s tematiko izgnanstva; domača mladina jo je v preteklosti zelo dobro odigrala na Polšniku in tudi v drugih KS; napisal je še nekaj krajših del in pesmi. Njegova sestra Minka je bila preprosta kmečka ženska, vendar je znala igrati na klavir, ki so ga imeli pri hiši. Tako sta oba doprinesla k kulturnemu utripu in življenju ljudi v teh krajih v tistem času, ko ni bilo TV, računalnika… bila pa je živa beseda in pristen stik z ljudmi.

V vasi pa stoji tudi najstarejša hiša v Občini Litija, Majcnova kmetija, po domače pr` Šmilk, zgrajena po letu 1850. Zunanjost je lepo ohranjena, notranjost se prenavlja. Poleg hiše je še več manjših, lepo ohranjenih gospodarskih objektov. Zaradi vzdrževanja in obnove bo ta biser kulturne dediščine lahko obstal in služil svojemu namenu tudi še v prihodnosti. Pohvalno.

Na kmetiji Končar danes gospodarita Metka in Jani in kot se lahko že navzven prepričamo, jima gre zelo dobro od rok: vse je lepo pokošeno, v hlevu polno živine, zlasti kravic, ki dajejo dobro domače mleko. Metka ga odvaža s tovornjakom - cisterno v Ljubljanske mlekarne. Spotoma pobere še mleko po drugih vaseh in še eno polno cisterno na Grmačah in v Ljubljano pripelje 22.000 do 24.000 litrov mleka. In to vsak dan, v vseh letnih časih. Na pašniku se pasejo ovce solčavsko-jezerske pasme, spodaj v dolini je večja njiva, na kateri raste krompir, fižol in ostale povrtnine.

Pri delu na kmetiji jima pomagata sin Martin in hči Janja, pa še kakšni dobri sosedje in sorodniki. Na kmetih je dela vedno dovolj, časa za počitek je bolj malo. A so našli čas in pod streho spravili novo hišo, zdaj pa počasi naprej, da bo kmalu dokončana in bo postala njihov novi dom.

Program 14. Kmečkega dne je bil kar zajeten, vse pa je bilo povezano s kmečkimi opravili na star način in starimi kmečkimi običaji. Že naslov prireditve »Iz kuhinje po praženem krompirju diši, iz mleka domač`ga se dobra skuta naredi« nam pove, kaj je bila osrednja tema prireditve.

Skoraj zagotovo je krompir ob rižu in kruhu najbolj razširjeno živilo v človeški prehrani. V preteklosti so ga sadili pri vsaki hiši. Spravilo krompirja je bilo v preteklosti ročno opravilo. In kako je to potekalo? Mi smo se na njivo krompirja odpravili kar v spremstvu Jožeta in njegove harmonike, tako da se je delo res pričelo z veliko mero dobre volje. Na njivi je gospodar Jani s koso pokosil krompirjevko , nato pa sta Dani in Marija s kopačo pričeli kopati krompir. Naši najmlajši obiskovalci so ga pridno pobrali v košare, debelega posebej in drobnega posebej. Marsikdo je to opravilo videl prvič in zato ni čudno, da so se nekateri želeli preizkusiti v tem. Kot nam je povedala gospodinja Metka, ga sadijo le za lastne potrebe. Letos jim je lepo obrodil, kar smo se lahko prepričali tudi sami. Kljub napornemu fizičnemu delu pa sta veselje in hudomušnost na kmetih vedno dobrodošli. Tudi tokrat je bilo tako. Za hec popoldneva sta poskrbeli Marija in Amalija, ki sta iz gozda privriskali na njivo, rekoč, da sta prišli v »taberh«. Tako so nekoč dejali, če je kdo od sosedov ali sosednje vasi priskočil na pomoč pri delu. Obe sta nam na hudomušen način veliko povedali o spravilu krompirja nekoč in tudi pokazali, kako so včasih fižol privezali k prekli, če se le ta ni hotel vzpenjati po njej. »Če je seme fižola bolj slabo, potem se fižol prekle ne prime, se povesi ali pa raste kar bolj pri tleh. Zato mu je treba pomagati, da se ovija po prekli navzgor. Tako vzamemo šop daljše trave in fižol z njo privežemo k prekli. Trava kasneje odgnije, fižol pa se pridno ovija po prekli. »Nobenih odpadkov in onesnaževanja okolja ni bilo«, sta nam razložili.

Ko smo krompir pobrali, smo si privoščili malo razvedrila. Trije tekmovalci so se preizkusili v spodbijanju plastenk s krompirjem. Krompir je švigal nad in pod plastenkami, a razdalja je bila očitno kar prevelika, zato tekmovalcem ni bilo lahko zadeti plastenke, a zadnji met je vendarle bil uspešen. In za nagrado je dobil škatlo piškotov. Smeha in raznih hudomušnih komentarjev s strani gledalcev seveda ni manjkalo.

Po končani igri smo polne košare krompirja odnesli na kmetijo. Tu je že prav prijetno dišalo, za kar so poskrbele vrle gospodinje Anica, Marija in Antonija. Z zanimanjem smo jim vsi prisluhnili, kako se naredi dober pražen krompir in šara iz korenja, kolerabice, krompirčka in seveda ocvirki tudi ne smejo manjkati. Gospodinja Metka pa nam je razložila, kako lahko doma naredimo skuto in skutni namaz z zelišči. Vsi smo komaj čakali, da smo vse te jedi lahko tudi poskusili in pohvale s strani obiskovalcev so kar deževale. No, čisto zares pa ta dan deževalo ni, bilo je sončno in presneto vroče. Ja, glede vremena bi lahko rekli, da smo zares »imeli krompir«!

Včasih so ljudje na podeželju bili zelo povezani med seboj. Kljub naporenemu delu na kmetiji so vedno našli čas za druženje. Vedeli so, kako združiti ljudi. Sosede so povabili ob trgatvi, ličkanju koruze, spravilu sena, žetvi, pobiranju krompirja. Ob delu so se vedno kaj pogovorili in se poveselili. Tako je bilo tudi v naših krajih na predvečere pred žegnanji, porokami in kakšnimi slavnostmi na vasi, ko so dekleta in žene pletle venčke iz pušpanja, bršljana in žingerla. Ob tem so vedno prepevale stare pesmi in tako poskrbele za ohranjanje in širjenje ljudskega izročila. Tudi mi smo prisluhnili čudovitemu petju naših članic: Vide, Marije, Anice, Ivi in Antonije, ki so sicer vključene v skupino Ljudske pevke in godci s Polšnika. To je bil pravi balzam za uho in dušo. Med petjem so njihove pridne roke pletle venčke, ki so jih kasneje pripele na ograjo plesišča, na katerem so po končanem programu obiskovalci zaplesali ob zvokih ansambla Nebo.

Na kmetiji Končar imajo tudi ovčke in te je potrebno pred poletno vročino postriči. Kako se to naredi, pa nam je prikazal pravi mojster v striženju ovc, domačin Jani Borišek. Zdi se mi, da so ob tem najbolj uživali otroci, ki so se težko ločiti od ograde z ovcami.

Čisto slučajno pa je našo prireditev popestril mimohod konjenice z Dolenjske, ki je pot v poznih popldanskih urah ubrala tudi čez Sušje in naprej do Podkuma. Tako smo si lahko za kratek čas ogledali konje in stare vozove ter se malo pogovorili s konjeniki. Še eno doživetje več, tega že tako prelepega dneva.

Da pa se takšna prireditev, kot je Kmečki dan, »spravi pod streho«, je potrebno veliko dela, dogovarjanja, usklajevanja, sodelovanja. Zato bi ob tej priliki radi izrekli en velik HVALA vsem, ki so se z nami trudili po svojih najboljših močeh:

družini Končar iz Stranskega Vrha 15, za prostor in vso izkazano gostoljubje ter pomoč pri izvedbi prireditve,
vsem članicam DPŽD Polšnik za peko in razstavo domačih dobrot ter za pomoč pri pripravah Kmečkega dne in za vsestransko delo na sami prireditvi,
Mizarstvu Otmar Medved, Tatjana Mušič s.p., za namestitev tovornjaka za ansambel,
gasilcem GD Polšnik za izposojo miz in redarstvo,
lovskemu društvu Polšnik za izposojo miz,
županu Občine Litija, g. Franciju Rokavcu, ki nas je kljub svojemu natrpanemu urniku obiskal nekoliko kasneje in nam v knjigo vtisov zapisal lepe misli in želje za uspešno delo društva v prihodnje. Hvala, to nam zares veliko pomeni.
ga. Lijani Lovše, podžupanji Občine Litija, ga. Angelci Rakuša, podpredsednici Zveze kmetic Slovenije za obisk, podporo in vzpodbudne besede,
ga. Mariji Podobnik, kmetici leta 2013, ki si je kljub delu na svoji kmetiji vzela čas in nas obiskala,
Dragu Repovžu za napeljavo električnih priključkov na prireditvenem prostoru,
Antonu Bučarju za pomoč na prireditvi
hvala vsem obiskovalcem, ki nas s svojo množično prisotnostjo vedno znova razveselite in nam s tem dajete veliko motivacije in dobre volje za delo v društvu še naprej.

VSI SKUPAJ SMO ZASLUŽNI, DA JE PRIREDITEV DPŽD POLŠNIK »14. KMEČKI DAN« TUDI TOKRAT BILA VEČ KOT USPEŠNA!

Ob koncu programa pa smo še malce povprašali naše obiskovalce o dananšnjem dogajanju in njihovih vtisih. Dejali so, da je bilo zanimivo, poučno, zabavno, nepozabno, šaljivo, luštno, prijetno domače, ravno prav dolgo. Nekdo od obiskovalcev je dejal: »Dober je blo. Vse čestitke. Se siguren vidmo drugo leto.«

Seveda se, a kje, še ne vemo. Vam pa povemo pravi čas in vas spet povabimo k nam v vas.

Več slik s prireditve si lahko ogledate v fotogaleriji.

Vsem želimo lep preostanek poletja.

Za DPŽD Polšnik: Amalija Kadunc