Ognjičevo in Šentjaževo olje

OGNJIČ-olje

Slovenska odredba o razvrstitvi zdravilnih rastlin jo razvršča v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kot hrana. Zeliščna raba . Po ljudskem izročilu je spazmolitik in antiflogistik, miri krče in vnetja želodca, črevesja, žolčnega mehurja in žolčevoda, sečnega mehurja, ledvic in ženskih spolnih organov, diaforetik in diuretik, pospešuje znojenje in izločanje vode, antihemoragik, zaustavlja krvavitve, … Ne draži kože in je zato uporaben predvsem za občutljivo kožo in kožo nagnjeno k alergijam. Ognjičevo olje deluje tudi kot blagi zaščitni faktor pred soncem, vendar ni nadomestilo za kreme z zaščitnim faktorjem! Prav tako lajša tudi sončne opekline. Tudi nasploh krepi tonus koži, ji vrača sijaj in pospešuje cirkulacijo krvi. Deluje proti mikrobom, snovi v njem pa preprečujejo naselitev glivic. Zaradi svojih učinkovin je ognjič zelo priznan tudi v kozmetiki. Pozitivne lastnosti ognjiča pa potrjujejo tudi različne raziskave. Po njih naj bi zdravilne učinke imele predvsem tri snovi v njem, in sicer flavonoidi, eterično olje in triterpeni. Flavonoidne sestavine naj bi prispevale k protivnetnemu učinku, eterično olje naj bi imelo protikrčni učinek in triterpeni naj bi večali splošno odpornost proti okužbam.
Za utrujeno in mozoljavo kožo
Če imate utrujeno, mozoljasto kožo ali akne, je ognjičevo olje ravno pravšnje za vas. Najbolje je, da je popolnoma naraven, brez kozmetičnih dodatkov. Obraz lahko očistite z vato. Na podoben način si pripravite tudi obkladek za modrico in ga položite na zatečeno mesto.
Ognjič je zaveznik žensk v meni
Olje ognjiča deluje proti mikrobom, ki se naselijo na sveže rane ali ustno sluznico. S tem pospeši nastanek novih, zdravih celic. Saponini preprečujejo naselitev glivic na koži, ki se pogosto pojavljajo predvsem na področju med prsti in notranji strani stegen. Zaradi triterpenskih alkoholov, ki preprečujejo oziroma zmanjšujejo vnetje, je uporaba ognjiča pogosta pri zdravljenju kožnih poškodb. Ognjič podobno učinkuje kot arnika. Ker pa pri tem ne draži kože, ga pri občutljivi koži in koži, nagnjeni k alergijam, pogosto uporabljamo namesto arnike. Polisaharidi v ognjiču stimulirajo imunski sistem.

Ognjičevo olje: se uporablja zunanje ob pojavu krčnih žil ali vnetju ven. Olje je uporabno tudi za mazanje turov (gnojno vnetje kože in podkožja), udarnin, razjed, ran in oteklin. V ljudski medicini se mazilo uporablja tudi za razna glivična obolenja, ki se pojavijo med prsti na nogi in notranjem delu stegen.

Kalendula pomlajuje
Ognjič so uporabljali že v starem Egiptu, kjer so mu pripisovali moč pomlajevanja. Če so leta vaš sovražnik, si raje kot lifting privoščite dobro masažo z ognjičevim oljem.
Uporabimo jo za vse vrste ran, pri kožnih obolenjih, luskavici, glivičnih vnetjih, opeklinah, urezninah, ozeblinah. Z njo mirne duše lahko mažemo ture in tvore, buške, otekline. Zdravi vnete vene, krčne žile in zlato žilo. Izkaže se pri aknah, krastah, atletskemu stopalu, vneti ritki pri dojenčkih, razdraženih bradavicah dojilj. To olje je dragoceno za nego suhe in občutljive kože ter razpokanih ustnic


ŠENTJANŽEVKA- olje

Je psihotropno sredstvo, vpliva na duševno dejavnost. Je sedativ, pomirja, anksiolitik, odpravi tesnobo in razblini strah, ter antidepresiv, odžene potrtost, malodušje in brezvoljnost. Zato se rabi za izboljšanje razpoloženja, zvečanje duševne in telesne zmogljivosti ter volje do dela, posebno pri ljudeh preobčutljivih na vremenske spremembe in ženah z duševnimi težavami med meno, odpravlja pa tudi spremljajoče pojave, na primer slabo splošno počutje, izgubo teka in nespečnost. Po ljudskem izročilu se rabi notranje še proti bolečinam v živcu, vnetju vezivnega tkiva in išiasa, migreni ter močenju postelje, zunanje pa za celjenje ran in opeklin. Je tudi pogosta učinkovina homeopatskih pripravkov, zdravil, sestavljenih iz sledov zdravilnih snovi.

Raziskave na živalih kažejo, da spodbudi odpornost proti kužnim klicam. Vsebuje več antibiotikov, med njimi hiperforin in imanin, ki so proti nekaterim, na primer na koži pogosto kužni Staphylococcus aureus, učinkovitejši od kemoterapevtika sulfanilamida. Flavonoidi in katehini uničujejo viruse, virus influence na primer od 83 - 100- odstotno. Amentoflavon deluje protivnetno in zdravi razjede. Vsi flavonoidi blažijo bolečine. Izvlečki imajo psihotropne lastnosti in odpravljajo potrtost. Hipericin jo odpravlja po mehanizmu zaviranja encima monoaminoksidaze, v majhnem odmerku tudi pomirja in krepča. Biflavonoidi in hiperforin pomirjajo osrednje živčevje. Imanin z neposrednim učinkom na ožilje zniža krvni tlak in zveča hitrost in globino dihanja. Vodni izvleček nekoliko zveča maternično napetost. Čreslovine blago zapirajo. Antrakinoni ne odvajajo. Ne vpliva na jetrne encime in množino pomembnih kovin v jetrih, kot so baker, železo in cink, zato ni računati na medsebojno delovanje z drugimi zdravili iz tega razloga. Ne povzroča jetrnih poškodb. Hipericin je fototoksičen, po zaužitju lahko povzroči alergično reakcijo na koži osvetljeni z žarki UV po še ne natančno znanem mehanizmu. Substance sorodne hiperforinu, izolirane iz sorodnih vrst, delujejo uničevalno za celice raka debelega črevesa.
Naredili so tudi nekaj nadziranih raziskav pri ljudeh. Po šentjanževki je šlo na bolje petnajstim duševno utesnjenim, potrtim in neješčim ženskam. Čajna mešanica šentjanževke z baldrijanom je bila uspešnejša od sintetičnega zdravila diazepama po dvotedenskem zdravljenju tesnobnosti pri sto bolnikih. Šentjanževka se uporablja zunanje in notranje za zdravljenje vitiliga, kožne bolezni z razbarvano kožo. V Rusiji z 20- odstotno tinkturo zdravijo kožne okužbe. Hipericin deluje proti virusom HIV, ki povzročajo aids in povzročiteljem hepatitisa C, vnetja jeter.

Najbolj pogosta pa je zunanja uporaba - olje, kreme in drugi pripravki se (uspešno) uporabljajo pri opeklinah, oteklinah, pri oskrbi manjših ran, udarnin in zvinov, z masažo in vtiranjem lajša težave pri revmi in protinu ter pri pikih žuželk.
Šentjanževka je tradicionalno rastlinsko zdravilo za rane, opekline in kožna vnetja. Uporaba pripravkov šentjanževke pri poškodbah in obolenjih kože danes pridobiva na pomenu tudi na podlagi rezultatov raziskav, čeprav je v zadnjem času v ospredju testiranje protivirusnega in predvsem protidepresivnega delovanja šentjanževke.

Področja zunanje uporabe šentjanževke so naslednja: poškodbe in vnetja kože, mišične bolečine (mialgije), blažje opekline.
Učinkovine v zeli šentjanževke, ki so pomembne pri poškodbah in obolenjih kože, imajo protivnetno, protibakterijsko in protiglivično delovanje.
V laboratorijskih in kliničnih raziskavah so ugotovili, da je glavna protivnetna učinkovina hiperforin, ki je zelo dobro topen v oljih, torej so pri vnetjih kože koristni oljni izvlečki šentjanževke. Eden od glavnih mehanizmov delovanja hiperforina je zaviranje razmnoževanja limfocitov T - to so celice imunskega sistema, ki imajo pomembno vlogo pri razvoju vnetne reakcije. Tudi protibakterijsko delovanje pripisujejo hiperforinu.
V nekaterih literaturnih virih navajajo tudi protibolečinski učinek, ki so ga preizkušali na živalih. Zmanjšanje občutka bolečine ob nanosu na kožo je koristno pri zdravljenju mialgij, pa tudi opeklin.
Nasvet:
Naj se osebe s svetlejšo poltjo ali s kožnimi obolenji ob zunanji uporabi pripravkov šentjanževke izogibajo neposrednem sočasnemu izpostavljanju sončnim žarkom.
Tudi pri ostalih osebah je priporočljivo, da se nekaj ur po nanosu pripravka na kožo npr. pri sončnih opeklinah izogibajo sončenju.